3.500 let pr. n. št se med rekama Evfrat in Tigris predvsem v današnjem Iraku, deloma pa tudi v Siriji razvila prva visoka civilazacija, ki jo je ustvarilo ljudstvo sumercev. Zaradi bogate zgodovine je znana tudi kot »zibelka civilizacije«.
Z to civilizacijo pa se je začel tudi razvoj pisave, ki se imenuje klinopis.Astrologija praktično izvira iz antične astronomije.
2700 l. pr št razvoj kitajske astrologije In že takrat so registrirali sončni mrk. nebesnih pojavov niso le kronološko zapisovali ampak so jih tudi merili. Nekateri zapiski nam pričajo, da so že v tem času na kitajskem bili zelo strogi glede natančnosti merjenja in opazovanja teh pojavov. To nam priča primer ko sta kitajska znanstvenika Ho in Hi napačno izračunala sončni mrk in takrat ju je dal takratni cesar dal usmrtiti. Starodavni kitajski astronomi so zabeležili veliko kometov in mrkov. Vendar je hitra pojavitev kometa ali nenadna zatemnitev sonca povzročila veliko strahu. Kitajci so verjeli da želi zmaj pojesti sonce zato so z gongi, bobni in streljanjem puščic v nebo poskušali pregnati zmaja. Še posebej tisti pojavi, ki še niso bili poznani in razloženi ljudem so vzbujali velike skrbi. Leta 2697 pr. n. št so prvič opazili in zabeležili sončni mrk. Kar so Kitajci takrat odkrili dolgo ni prišlo v Evropo, saj so Kitajce od ostalega sveta ločevali velika pogorja in pusti predeli. Poznali so tri vrste nebesne svetlobe to so Sonce, Luna, zvezde. Kitajski sistem astrologije je v celoti temeljil na konceptu jina in janga. Jin je predstavljal vse žensko to sta Luna in tema, jang pa vse moško to pa so Svetloba, gibanje in Sonce. 2.300 let pr. n. št., Za mezopotamska sistematična astronomska opazovanja ima največ zaslug druga babilonska kultura. Babilonci so mislili da je zemlja središče vesolja; to pomeni da so verjeli v geocentrizem. Ustvarili pa so nepretrgano verigo tednov. Tamkašnje svečenike so Grki imenovali Kaldejci ali v prenesenem pomenu besede nebeški čarovniki. Ti nebeški čarovniki so opazovali nebo, zvezde in vesolje in se s tem spustili tudi v astronomijo. Svečeniki so prerokovali prihodnost iz visokih stolpov, ki so se dvigali nad mestom. Ugotovili so da se zvezde ne premikajo med sabo. Zvezdam so dali imena in jih razvrstili v ozvezdja le te pa poimenovali. Prvi koledar Babiloncev je imel dvanajst mesecev in trideset dni. Babilonci so posebno pazljivo opazovali zvezde, ki se prikažejo na zahodu takoj po sončnem zahodu in tiste, ki ugašajo na vzhodu pred sončnim vzhodom. Od tod tudi prva slika o gibanju Sonca po zvezdnem dnevu. Babilonci so poznali pet planetov in sicer: Merkur, Saturn, Jupiter, Venero in Zemljo(vendar tedaj še niso vedeli da je planet) 1.600 let pr. n. št., najstarejša znana tabela planetnih gibanj. 700 let pr. n. št., Mul Alpin, najstarejši znani pregled zvezd 650 let pr. n. št., Enuma Anu Enlil, zbirka opazovanj, ki je segala daleč nazaj vpreteklost in predstavlja ideološke in filozofske motive za razvoj astrologije. To je tudi čas razdelitve zodiaka na 12 enot 600 l.pr. n. št. so Perzijci prinesli astrologijo v Egipt. Egipčanska civilizacija je imela ogromno znanja o astronomiji in astrologiji Kot zanimivost naj dodam, da so Egipčani so postavljali svetišča točno v nebesnih smereh. Vhod so obračali kjer vzhaja sonce poleti, ko je dan najdaljši. To nam potrjuje, da so opazovali nebo že takrat. Njihovi svečeniki, pa so bili zadolženi za izdelovanje koledarjev. Znali so napovedati tudi Sončne in Lunine mrke. Poznali so 5.planetov in 36 zvezd. 410 let pr. n. št., najstarejša znana posameznikova astrološka karta, v klinopisu iz tega obdobja moramo omeniti učenjake Empedokla (razvil teorijo o štirih elementih, ki je živa še danes), Metona (razložil je posebne cikle mrkov, ki so po njem tudi imenovani) in seveda Pitagoro, Sokrata, Platona, Aristotela. To je obdobje, ko so se med seboj plemenitila znanja Babiloncev, Egipčanov in Grkov. Do 350 l.pr.n.št. pa je bila uporabljena za prerokovanje kraljev. V poštev so bile vzete zvezde stalnice, ozvezdja, planeti, Sonce in Luno, mrki in pojav kometov. 300 let pr. n. št., Aristarh iz Samosa je opisal naš sončni sistem kot heliocentričen, torej s Soncem kot središčem, okoli katerega potujejo druga nebesna telesa. 260 let pr. n. št., prva znana astrološka karta z vpisanimi stopinjami 200 let pr. n. št., astrološki učbenik, napisan ali preveden v grški jezik. Razvoj indijske (hindujske) astrologije. 150 let pr.n. št., Hiparhusje opisal in razložil precesijo. Sestavil je tudi katalog približno tisočih zvezd. Začetki našega štetja, Marcus Manilius, pet knjig, naslovljenih z imenom Astronomica- pregled antične astronomije (astrologije). Okoli leta 100, Dorotej iz Sidona, helenistični astrolog, njegovo delo je na zahodu poznano šele od 8. stoletja dalje in je imelo izreden vpliv na arabsko in zahodno srednjeveško astrologijo. Okoli leta 150, Klavdij Ptomelj, je avtor najbolj vplivnega dela v zgodovini astrologije Teratablius. Egipčan, rimski državljan, je pisal v grščini. Domneva se, da je uspel združiti znanje predhodnikov in ga zapisati. Okoli leta 170, Vettius Valens, avtor Antologije, obširnega opisa grške astrologije. Okoli leta 350, Firmicus Maternus, napisal »Matheseo Libri Octo«, osem knjig oastrologiji. Zelo vpliven čez cel srednji vek. Okoli leta 800, Masha`allah in njegov učenec Abu Ali-Khayat: obširno sta razložila natalne karte in poudarila pomen trojstev po Dorotejevem zgledu. Okoli leta 850, (Abumasar), Perzijec, napisal uvod v astrologijo, temelječ na Aristotelovem pogledu na svet. Opisal velike konjunkcije Jupitra in Saturna. Okoli leta 950, Al-Qabisi, Alchabitius, je veliko pisal o astrologiji. Velik vpliv.Al Biruni, izreden astronom in astrolog, eden največjih umov nasploh Okoli leta 1100, Ibn Ezra, judovski učenjak, astrolog z velikim vplivom Platon iz Tivolija, prevod Tetrabiblosa iz arabščine v latinščino Okoli leta 1250, Guido Bonati, »Liber Astronomiae« je obširno delo, ki prenaša arabsko tradicijo na zahod. Bonatti ni bil le zapisovalec, ampak je prispeval vrsto analiz iz lastnih izkušenj. Okoli leta 1450, Marsilio Ficino, »Tri knjige o življenju«, o filozofiji, o magiji in o astrologiji. (Johannes Muller von Konigsberg), pobudnik astrologije v nemškem jeziku. Pico Miradona, grobo napadel astrologijo (bolj iz verskega kakor iz strokovnega stališča). Žal je imel mnogo posnemovalcev in naslednikov. Okoli leta 1500 civilizacija majev Maji so imeli tudi zelo zanimivo religijo. Častili so boga Sonca, Lune; zemlje. saj so si bogove predstavljali kot ranljiva in umrljiva bitja. Verovali so da vsa živa bitja tudi ljudje prihajalo iz Lune in Sonca. Zaradi bližine in svetlobe ki jo oddajata Luna in Sonce so verjeli da je Luna žena Sonca.. Bili so zelo dobri astronomi saj so znali napovedati lunine in sončne mrke. Njihovo leto je imelo 18 mesecev po 20 dni in en mesec po pet dni; štelo je torej 365 dni, prav toliko kot naše koledarsko leto. Maji so gradili posebne stopničaste piramide iz kamna, na vrhu so imele tempelj in observatorij. Okoli leta 1400 -1600 Azteki so bili poleg majev najrazvitejša civilizacija predkolumbovske Amerike.Najmočnejši izmed mehiških in indijanskih plemen saj so zasvojili veliko ozemlja drugih civilizacij in si jih podredili med njimi tudi maje od katerih so prevzeli tudi znanosti med njimi je bila tudi astrologija in jo še bolj nadgradili.. Njihovo verovanje je temeljilo na podlagi opažanj vesolja. Pozorno so opazovali Sonce, Luno, zvezde in tako iskali zglede za svoja dejanja. Pri njih sta bila v uporabi dva koledarja. To sta sončni in verski koledar. Najpomembnejša in tudi najzanimivejša najdba arheologov je gotovo Azteški koledar je okrogel, 25 ton težak bazaltni kamen, s premerom 3,56 m. ta koledar nam prikazuje dobro poznavanje astronomije in astrologije, saj so v njem vklesana nekatera nebesna znamenja. Na njem lahko vidimo nekatere planete in na robu Rimsko cesto. To je zagotovo najzanimivejši koledar. Johannes Schoenet, astronom in astrolog, sestavil letne efemeride. Okoli leta 1600, Johanes Kepler, astronom in astrolog, ki je na razumljiv način pojasnil Kopernikovo teorijo. Uvedel miniorne aspekte. Ta renesančni astronom pa je bil tudi odličen astrolog. Njegove napovedi pa so se izkazale za pravilne. Okoli leta 1650, Morin »Astrologicae Gallicae« (Francoska astrologija). Najpomembnejši francoski astrolog, povezan tudi z dvorom. Želel je reformirati astrologijo in je uvajal nove pristope. Njegovo delo je tudi danes temelj nekaterim astrološkim šolam. Willman Lill, najpomembnejši angleški astrolog, poznan predvsem po izredno uspešni uporabi horarne astrologije in po tem, da je 14 let vnaprej napovedal veliki požar, ki je leta 1666 skoraj uničil London. Avtor »Christian Astrology«, Krščanske astrologije- v treh knjigah. Nicholas Culpeper učinkovito povezal tedanje medicinsko znanje z astrologijo.