Osma hiša ne govori le o smrti, temveč o partnerstvu
Med hišami pod obzorjem (1. do 6.) in hišami nad obzorjem (7. do 12.) obstaja določena analogija. Podobno kot prvih šest opisuje razvojno diferenciacijo človeka kot individiuma, drugih šest opisuje njegovo udeleženost v skupnem in občem. Osma hiša potemtakem opisuje lastnosti, ki partnerstvu oziroma skupnosti dajejo varnost, notranjo oporo in trdnost. Vrednost, stabilnost in moč nekega partnerskega razmerja ali združbe temelji na mnogih dejavnikih. Če gre za erotično partnerstvo, so to fizična in duševna privlačnost, nerazdeljenost in neprotislovnost čustvene navezave, sposobnost prilagoditve inustvarjanje skupnega načina življenja, približevanje v mnenjih, presojah in vrednotah, medsebojno spoštovanje, globoko medsebojnočutenje, vera v pomen skupnega življenja, ki v obeh partnerjih ustvarja skupno tretjo kvaliteto.
Če gre za poslovno partnerstvo, sta trajnost in produktivnost takega razmerja odvisna od medsebojne odkritosti, zaupanja, pripravljenosti za skupno tveganje, fair-playa, lojalnosti, misli na skupno, ne le na svojo korist, pa seveda tudi obojestranske sposobnosti za poslovni napredek. Osma hiša kaže, kakšne vrste energij nam bodisi pomagajo bodisi ovirajo poglabljanje že začete zveze s soljudmi. Stališča, vrednote, pripravljenosti, ki vodijo v tesnejše spajanje in zlivanje v skupnost, seveda ne nastanejo kar naenkrat, ampak so močno pod vplivom človekovih zgodnjih izkušenj.Če so bile najzgodnejše navezave na starše relativno neproblematične, netravmatske, potem se tudi odrasli lažje preda v okvir neke opredeljene zveze, v kateri bo lahko svoj individualni življenjski slog moral nekoliko prilagoditi. Če pa je kot otrok globoko navezanost na starše in odvisnost od njih doživljal tako, da je zafrustriran, se bo pozneje le stežka na koga globlje navezal. Osma hiša potemtakem kaže na človekovo sposobnost za predanost.
Od te sposobnosti je odvisna tudi kakovost spolnega življenja. Zadržanost, notranje zavore in blokade, nezaupanje i.l strah, da razmerje ni dovolj stabilno, onemogočajo tisto globino sprostitve in predaje partnerju, ki omogočata potopitev v orgazem, samopozabo, izginotje v trenutku skupne blaženosti. V večini partnerskih razmerij spolno zbliževanje ni brez težav, ker tudi medsebojno zaupanje pogreša stalni napredek, poglabljanje, vsebinski razvoj.
V današnji miselnosti je spolnost prikazana enostransko kot nekaj, kar buri domišljijo. Vse reklame so je polne, v resnici pa ni nagota tista, ki odpira globlje dimenzije zbližanja, pač pa sposobnost biti duševno sprejemljiv za zmeraj nov prodor v enkratnost nekega bitja, za premagovanje vsakega stereotipa v razmerju. Staro reklo:, po koitusu je vsaka žival žalostna’ kaže nemoč animalnega v človeku, da se s partnerjem zares zbliža. Ljubezen, ki je temelj zaupanja, se ob relativnih telesnih izrazih nikoli ne čuti ustavljeno, zdvomljeno, razočarano. Preprosto raztaplja ovire.
Kot takšna pa je ljubezen, čeravno se v astroloških knjigah v zvezi z osmo hišo ne pojavlja pogosto, temelj prenovitvene, transformacijske dejavnosti. Za drugega smo zmeraj zmožni narediti več kot zase, ker nas ne ovira njegovo tveganje. Pripravljeni smo se celo spremeniti, da bi razveselili partnerja in z njim užili skupno zadovoljstvo. Napredujoče partnersko razmerje omogoča partnerjema, da odpravita blokade, zavrtosti, dvome vase, nezaupanje v lastne sposobnosti, kajti partnerja sta drug drugemu katalizator novih pogledov, nove vere vase, nove lastne podobe. Konstruktivna moč skupnega življenja je velikanska, vendar je prav takšna in za mnoge usodna tudi njegova destruktivna moč. Če se partnerja obrneta drug proti drugemu, se lahko duševno močno pohabita, in si zadasta rane, teh pa si občutljivejši v paru morda nikoli ne bo znal zaceliti. Partnerji se dobro poznajo in vedo, kje je kdo najobčutljivejši. Najhuje, kar se lahko zgodi, je to, da v partnerskem brodolomu kdo od partnerjev popolnoma zgubi zaupanje v smisel vsakega nadaljnjega partnerstva ter se zateče v duševno osamo.
Nekateri po silnih razočaranjih nad skupnim življenjem napravijo samomor.Toda osma hiša ni samo simbol partnerske ločitve, ki pogosto pomeni smrt vsega, kar je bilo partnerjema skupno, temveč je simbol vsake smrti. Smrt pa ni le končno slovo od tega sveta, ampak vsako slovo od nečesa, kar nam veliko pomeni in s čimer smo zraščeni. Trganje takšnih vezi sicer boli, dostikrat se zdi, kakor bi nas psihično ubijalo, ko pa se enkrat ta proces konča, vidimo, da smo prosti neke spone in ujetosti ter morda celo boli živi kot prej.Vsaki smrti torej sledi prerojenje, vstajenje, kakor to sporoča najpomembnejši religiozni motiv.Identiteta umira, toda rojeva se nekaj, kar je več kot prejšnja identiteta. Osma hiša govori o neuničljivosti življenja, ki nas v neštetih preobrazbah približuJe naši latentni duhovni naravi, ki je popoln medij skupnega življenja z vsem, kar obstaja.
Poglabljanje odnosov lahko poteka samo hkrati s samoočiščenjem navlake predsodkov, dvomov, blokad, nejasnosti in egoizma. Usoda na dolgo linijo že skrbi za to, da ne moremo dobiti, če nismo pripravljeni dati. Več ko smo sposobni dati, več prostora imamo, da na izpraznjeno mesto pride kaj novega.
Eden od vidikov, ki jih je stara astrologija pripisovala osmi hiši, so tudi dediščine. Dediščina pomeni pravzaprav pripravljenost z nekom deliti nekaj svojega. Zapuščinska volila odsevajo upanje, da bo dedič dobrine porabil za kaj koristnega, nemalokrat pa tudi, da bo ohranil in nadaljeval družinsko ali rodbinsko identiteto. Dedovanja razširjajo skupnost na čas več rodov.Toda ne dedujemo le imetja, pač pa tudi vrednote, ki nam jih vcepi vzgoja, življenjski slog, verjetje, pogled na svet. Ta dediščina nasproti materialni nikakor ni manjvredna, saj nas ne opredeljuje le kot sinove svojih očetov in mater, ampak ustvarja občutek notranje pripadnosti prednikom, ki so nam zgladili mnoga pota v življenje.
Osmo hišo se včasih povezuje tudi z občutljivostjo za stike z nevidnim. Povsem povprečna senzibilnost je potrebna, da zaznamo ozračje nekega objekta ali stanovanja ali naravnega okolja, precejšnja senzibilnost pa omogoča, da ohranjamo stik z umrlimi osebami ali osebami, ki so fizično daleč stran. Osebe, ki so v globljem duševnem stiku, neredko vsaj nekoliko čutijo, kako se na nekem drugem kraju počuti oseba, ki jim je blizu. Transformacije, ki jih označuje osma hiša, nasploh čistijo in širijo kanale stika med osebami, ki si pripadajo, ter tako presegajo občutek ločenosti.
Vir: Aura 1991 /Gerkman/